Zdravljenje duševnih motenj

Po statističnih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije postajajo psihične motnje v današnjem času izjemno resen problem: število ljudi z duševnimi motnjami je v povprečju 200-300 milijonov in ta količina nezadržno narašča. Tako so se psihologi soočili z nalogo, da raziščejo nenormalno vedenje in njegove razlike od norme.

Duševne motnje so zaradi številnih razlogov, ki jih povzročajo, izjemno raznolike. To so lahko depresija, psihomotorična vznemirjenost in izrazi alkoholnega delirija, odtegnitveni simptomi in različne vrste blodnj, motnje spomina, histerični napadi in drugo. Celo zdravniki različnih specialnosti težko razumejo zapletenost manifestacij teh motenj. Zdravstveno pomoč duševno bolnim bi morali torej zagotoviti le strokovnjaki za duševno zdravje.

Skoraj vsak od nas se v določenih obdobjih življenja sooča s posebnimi psihičnimi motnjami. Ženske trpijo zaradi duševnih motenj 1,5-2 krat pogosteje kot moški. Ta trend je najbolj opazen pri depresiji, anksioznosti, disociativnih, pretvorbenih in drugih nevrotičnih motnjah, v manjši meri - pri organskih poškodbah možganov, demenci, duševni zaostalosti starejših, shizofreniji in psihosomatskih boleznih. Moški pa pogosteje kot ženske trpijo za alkoholizmom in drugimi oblikami odvisnosti od substanc, osebnostnimi motnjami, epilepsijo. Duševne motnje se lahko začnejo v kateri koli starosti, torej so prirojene ali se kažejo v prvem letu življenja (intelektualna zaostalost), se začnejo v otroštvu, pubertetnem obdobju in adolescenci, mladosti), sredi življenjskega cikla ter tudi v involucijskih in senilnih obdobjih .

Kako psihologi definirajo, kaj je normalno in kaj ne? V bistvu presojajo vedenje določene osebe ob upoštevanju odstopanj od statističnih norm, neskladnosti s splošno sprejetimi družbenimi normami in odstopanj od absolutnih standardov, pri čemer opredeljujejo, kaj pomeni biti »zdrav« in »dober«. Poglejmo si vsako od teh meril.

Metode za določanje normalnosti:

Najpreprostejši pristop za razlikovanje »normalnega« od »nenormalnega« je v določanju, kako se večina ljudi obnaša. Potem je nenormalno nekaj bistveno drugačnega od povprečne statistike. Pomislite na nekoga, ki se po začetku nove službe počuti tesnoben. Ker večina ljudi doživlja zaskrbljenost v stresnih situacijah, podobnih tej, terapevti menijo, da je ta vzorec vedenja normalen. Visoka stopnja zaskrbljenosti ali pomanjkanje le-te lahko kaže na odstopanje od norme. Seveda ta metoda ne zagotavlja 100-odstotne natančnosti. Recimo, da vam pred kratkim ovdovela ženska pove, da je slišala svojega pokojnega moža govoriti z njo. Domnevate lahko, da gre za zelo nenavadno vedenje in ga je treba razvrstiti kot nenormalno; vendar bi bila ta domneva napačna. Pravzaprav 50-90 % anketiranih, ki so pred kratkim ovdoveli, doživlja halucinacije. Zato vedenje, ki se zdi nenormalno, ni tako statistična redkost.

Drug način za ugotavljanje nenormalnosti - primerjajte človeško vedenje z vedenjem, ki ga pričakuje družba. Ženska, ki se sprehaja po soseski, poleti oblečena v težak plašč in kriči zmerljivke na mimoidoče, bo po tem merilu prepoznana kot nenormalna. Krši javna pravila glede oblačil in obnašanja.

Toda tudi skupaj ti dve merili nista vedno zadostni.

Včasih se vedenje, ki je statistično redko in ki krši družbene norme, ne sme obravnavati kot nenormalno. Pred tremi desetletji je na primer ločen oče želel biti skrbnik svojih majhnih otrok. Takrat je bil njegov položaj precej redek in v nasprotju z družbenimi standardi, danes pa je zelo malo ljudi, ki bi ga označili za norega. Velik del energije družbe je v tistih ljudeh, ki si upajo govoriti proti pravilom in iti v nove smeri. Prilepiti oznako "nenormalno" za taka dejanja bi pomenilo zavrnitev inovacij.

Duševno zdravje pomeni sposobnost dobrega prilagajanja človekovemu okolju, zlasti družbenemu, in stanju duševne, psihološke in socialne blaginje. Za sodobno psihiatrijo je značilno formalno načelo, po katerem je vsak človek duševno zdrav, dokler se ne dokaže nasprotno. Za postavitev natančne diagnoze mora zdravnik opraviti pogovor s pacientom, med katerim spremlja njegov odziv in odgovore na aktualna vprašanja. Prav tako je pomembno opraviti temeljit in popoln fizični pregled bolnika. Šele po odkritju niza simptomov je mogoče diagnosticirati katero koli duševno motnjo.

V sodobni medicinski psihologiji se za diagnozo pogosto uporabljajo posebej razviti psihološki diagnostični testi.

Ker so zelo pogosto vzrok duševnih motenj različne nalezljive bolezni (meningitis ali encefalitis ipd.), je preventiva duševnih bolezni namenjena preprečevanju nalezljivih bolezni. Podobno preventivno vzdrževanje vključuje metode za preprečevanje različnih poškodb in zastrupitev.

Zdravljenje duševne bolezni izvaja zdravnik - psihiater, psiholog ali psihoterapevt.

Obstaja več metod zdravljenja. Ena izmed najbolj razširjenih metod je zdravljenje z zdravili. Glede na diagnozo se lahko uporabljajo takšne vrste zdravil: antidepresivi, antipsihotiki, poživila, pomirjevala, stabilizatorji razpoloženja in nootropna zdravila.

Druga metoda zdravljenja je šok terapija. To vključuje dejavnosti, kot so elektrokonvulzivna terapija in insulinski šoki.

Psihoterapija - druga metoda zdravljenja. To je nefarmakološki vpliv na psiho bolnika. Ta metoda je v tem, da pomaga ljudem, da se prilagodijo družbi, da normalizirajo svoje dojemanje in sprejemanje realnosti.

Glede na bolnika, stopnjo njegove bolezni je zdravljenje lahko stacionarno ali ambulantno.